Potopisna reportaža
Avtorica: Tatjana Jamnik Pocajt
Beseda Sibirija v ušesih poprečnega Evropejca zveni malce strašljivo. Verjetno bi malokdo pomislil na to za nas odročno deželo s simpatijami ali z željo, da preživi tam del svojega dopusta. Razlog za takšen sloves je kajpada v njeni zgodovini. Duh prisilnih delovnih taborišč ali gulagov za časa Stalina in še pred njim je utrdil v ljudeh prepričanje, da je to neprijazen kraj, od koder se je malokdo vrnil. Povrhu vsega pa so ekstremno nizke temperature, ki segajo pozimi tudi do minus 50 stopinj pod ničlo in še več, za navadnega srednje Evropejca povsem nepredstavljive.
Zato se je za začetek dobro odpraviti tja v poletnih dneh. Poletja so prav prijazna, s temperaturami nekaj čez 20 stopinj ali manj, vendar ne trajajo dolgo. Naslednja ugodnost poletnega termina je tudi ta, da človek ne potrebuje dodatne potovalke za zimska oblačila, ampak čisto zadostujejo letna oblačila, ki jih nosimo doma in morda kakšen pulover za zvečer. S koncem avgusta pa se je treba odpraviti nazaj domov.
Anastazija – najboljša turistična piarovka
Da je Sibirija nenadoma postala zanimiva destinacija za popotnike gre verjetno pripisati glavni junakinji iz serije knjig Anastazija. Misteriozna, nikoli videna čudodelka, šamanka ali pač karkoli že je, je navdihnila tisoče ljudi po vsem svetu, med katerimi je tudi mnogo Slovencev. O njej potekajo svetovni simpoziji in ljudje se pulijo za avtorske pravice prevodov njenih knjig. Krešejo se mnenja. S svojimi vizionarskimi idejami, ki daleč presegajo poprečno razmišljujočega človeka, pa je mnogim vlila upanje na boljši svet. Obstajajo tudi tisti drugi, ki se jim vse skupaj zdi navadna izmišljija. Dejstvo je, da je še nihče ni videl, razen avtorja teh knjig Vladimirja Megreja, s katerim imata baje tudi otroka. Skratka, Anastazija naj bi kot nekakšna sibirska puščavnica živela daleč stran od ljudi, skrita v sibirski tajgi in samo nekateri domačini, ki skrbno varujejo njeno skrivnost, naj bi vedeli, kje se nahaja. Od tu pa do prvih firbcev, ki se bodo šli na lastne oči prepričat o njenem obstoju, je torej samo korak. Vendar ona tega noče, toda natančno to je ljudi pritegnilo. To je bil definitivno najboljši marketing.
Koliko resnice je na tej zgodbi, naj vsak ugotavlja po svoje. Drži pa, da ljudje vedno bolj težimo k odkrivanju duhovnih resnic in spoznanj in to je bil tudi razlog, da se je naša mala ekspedicija odpravila tja nekega avgustovskega dne. Saj ne, da smo upali, da se bomo rokovali z Anastazijo, ampak misel, da bomo tam v njeni skoraj neposredni bližini, nas je vseeno vznemirjala. Pravzaprav smo hoteli slišati, kako zvenijo cedre (če res), se nasrkati zdravilnega cedrinega olja (ob tolikih cedrah bomo vendar deležni, te božanske mane) in nahraniti svojo dušo z duhovnimi spoznanji (tako kot Anastazija). Pa smo šli.
Po sibirskem makadamu do gulagov
Po dvanajsturni vožnji z letalom preko Dunaja in Moskve, smo pristali v Novosibirsku, kjer nas je pričakala »sibirska naveza« naših spremljevalcev, brez katerih nikoli ne bi prišli tja, kamor smo bili namenjeni. (To, da je članica naše ekipe ostala ob pristanku brez vse prtljage, ob povratku na Dunaj pa smo brez prtljage ostali kar vsi in je prispela za nami šele po dveh dneh, je samo mimogrede.) Naslednjih dvanajst ur vožnje po sibirskem makadamu nam je dodobra razrahljalo kosti. Ker se je vmes zamenjalo še pet časovnih pasov, ob prihodu na naše izhodiščno mesto Parabelj ob reki Ob sploh nismo imeli občutka, koliko je ura in koliko časa smo že na poti.
Ko smo se ovedli, kje dejansko smo, smo ugotovili, da smo pristali sredi barakarskega naselja, v osrčju nekdanjih gulagov. K sreči. Povedali so nam, da uradno že šest let to niso več delovna taborišča in da smo celo prvi neRusi, ki smo prišli v te kraje. Malo smo že bili ponosni. Nato pa smo naredili načrt naše misije v naslednjih dneh. Stacionarno mesto je bil Parabelj, kjer smo prenočevali, od tam pa smo se vsakodnevno podajali na raziskovalne ture v različne smeri.
Po nekem srečnem naključju smo prav na začetku našega potovanja prišli na veliko slavje 70 - obletnice parabeljskega okraja in v nekaj dneh spoznali praktično vse dejavnosti, zgodovino kraja, vso folkloro in njihove kulturno umetniške dosežke, odlične pevce in plesalce in še kaj. Najpomembnejše pa je bilo srečanje s pravimi avtohtonimi prebivalci tega dela Sibirije – Selkupi. Naša nadaljnja doživetja so bila v veliki meri povezana prav z njimi. Selkupov je le nekaj tisoč, vendar z vsem ponosom in zavestjo o svoji kulturi le-to ohranjajo in jo radi tudi pokažejo.
Med cedrami in komarji
Po končanih slavjih je bil na vrsti duhovni del našega potovanja. Za ta namen se nam je pridružil šaman ljudstva Selkupov, ki je bil poslej naš stalni spremljevalec. Odšli smo torej v gozdove iskat cedre. Tekali smo po gozdu in se veselili zelene tihote obsijane s soncem. Vsaka cedra je bila deležna našega dotika ali objema, iskali smo skrivna znamenja in vezali svoje želje v obliki barvnih trakcev na veje. Ker je bil v naši ekipi tudi zdravilec, nam je pokazal, kako se lahko preko cedre očistimo in odpošljemo slabe ali dobre misli v vesolje, se navibriramo, pridobimo pozitivno energijo in podobno.
Toda veselje ni trajalo dolgo. Našega prihoda so se namreč še posebej razveselile trume komarjev. Za naše duhovne vzgibe niso imeli prav nobenega razumevanja in niso hoteli zamuditi redke priložnosti, da se nasesajo naše krvi. Njihovi divji ugrizi so se nam zajedali v vsak centimeter kože, ki ni bil zaščiten. Naši slovenski komarji so prava milina. In nenadoma sem se zalotila, da se bolj kot s cedrami ukvarjam s komarji. In namesto zvenenja ceder sem slišala samo še brenčanje komarjev. Medtem je šaman lastnoročno pripravil ognjišče in v kotlu skuhal večno ribjo juho, ki smo jo nato konzumirali vsak dan, po možnosti po večkrat. Ribja juha je tradicionalna jed tukajšnjih domorodcev.
Plemenski sprejem ob jezeru
Enega najlepših trenutkov smo doživeli z domorodnimi Selkupi. Pripravili so nam plemenski sprejem ob jezeru, kjer so nam prikazali tradicionalne običaje, ki se ali so se odvijali v plemenu ob prihodu gostov. Ko smo se po cesti približali prostoru, nam je celo pleme prišlo na proti v pozdrav s pesmijo na ustih. Česa takega človek res ne doživi vsak dan in na oči so mi stopile solze. Vsakega gosta so prijeli za roko in ga popeljali okoli manjših ognjev, da ga le-ta očisti. Ta običaj bi verjetno srečali še pri mnogih drugih plemenih. Sledilo je čiščenje bobnov nad ognjem in nato šamanski ples, ki je odganjal dež, ki se je nabiral v oblakih. Podmladek Selkupov nam je nato odplesal nekaj svojih folklornih plesov, ženski zbor je pridal nekaj pesmi in preden smo sedli k obedu, je šaman opravil še daritev vodi. Vsak od nas je dobil poln krožnik ribjih glav, s čimer so nam dali vedeti, da smo zelo spoštovani in častni gosti, da jim naš obisk veliko pomeni. Ob toliki časti si nihče niti pomisliti ni upal, da jih ne bi pojedel ali vsaj poskusil. To so doživetja, ob katerih se človek zave, da je svet lep in bogat, le videti moraš in si želeti, da ga spoznaš.
Najslavnejši zapornik v Narimu
Posebno doživetje je bila vožnja po reki Ob s staro ribiško barko. Manjkala ni niti ladijska malica s sveže ulovljeno surovo ribo in ribjimi ikrami. Ladja nas je vsak dan odpeljala nekam drugam. Ena od pomembnih lokacij v tem predelu je mesto Narim, ki je bilo prav tako delovno taborišče že v času cesarjev in je staro 400 let. Tjakaj so pošiljali nezaželene politične nasprotnike ali kriminalce že davno pred Stalinom. Je pa Narim pomemben še zaradi nečesa. Tukaj je bil nekaj časa zaprt najslavnejši ruski politični zapornik Josip Visarjonovič Stalin. Seveda takrat še ni bil tako slaven. Njegova zaporniška hišica pa je verjetno najbolj slavna hiša v Sibiriji. Po nekaj mesecih je uspel pobegniti in ko je prišel na oblast, je nadaljeval prakso svojih političnih predhodnikov.
Sibirske toplice
Pravo razkošje užitkov pa so bile sibirske toplice. Nekega dne je ladja po nekaj urni plovbi pristala na blatnem nabrežju. Nobenih izgledov ni bilo, da je tam kakšno naselje ali karkoli takega, kar bi lahko bilo zanimivo. Toda ker so vse naše vožnje bile nekako skrivnostne in smo sproti dobivali napotke, kam gremo, smo se odpravili malo raziskat teren. Po petnajst minutni hoji v notranjost smo opazili dve leseni baraki. »Aha, vendarle so tu neki ljudje!« Toda ko smo prišli bliže, ni bilo nikogar. Okrog barak je bilo polno blata in mokrote, opazili pa smo tudi tri stare bane z zarjavelimi zunanjimi obodi. V srednji je bila natočena mrzla voda. Po podrobnejšem pregledu okolice smo našli še veliko gibljivo cev, iz katere je tekla zelo vroča voda (okoli 65 stopinj Celzija). Naši Sibirci so nam povedali, da je to zdravilna žveplena voda. In ni bilo treba dvakrat reči, že smo odvrgli oblačila in začofotali v banjah in se krasno zabavali sredi blatnega niča. Vodo smo seveda ohladili s tisto mrzlo, ki je bila ohlajena.
Naslednji dan nas je selkupski šaman peljal še v njihov lovski revir, kjer smo najprej opravili obred z zavezovanjem želja okoli vej. Sveti prostor je bil jamstvo, da bodo naše želje dosegle božja ušesa. Nato smo si privoščili še sibirsko savno. Njena posebnost je šibanje z brezovimi vejami, ki poživijo krvni obtok. Najbolj korajžni so še poskakali v bližnjo reko. Vse to pa smo počeli pod budnim očesom plemenskega totema.
Naše druženje s Sibirci se je zaključilo na mega pojedini na domu pri županu Parabelja, kamor nas je povabil kot častne goste. Novo sklenjena prijateljstva smo zapečatili z velikimi količinami vodke, kar je bila sicer praksa tudi v vseh prejšnjih dneh in domov smo odšli kakšen kilogram ali več težji. Anastazija pa je ostala skrita nekje med cedrami sibirske tajge in tudi cedrinega olja začuda nismo našli niti kapljice.
