Avtorica: Tatjana Jamnik Pocajt
Potovanje v deželo je odkrivanje njene zgodbe. Dežela ni samo to, kar popotnik vidi s svojimi očmi, je tudi vse tisto, česar ne vidi in se skriva pod zemljo, v ruševinah, v očeh ljudi. Preplet zgodb, ki rastejo ena iz druge in ena vrh druge, kot plasti čebule, daje potovanju resnično strast in žene popotnika dalje in globlje, da postane del pripovedi. Kdor ne začuti dežele tudi pod njenim površjem in ne prisluhne, kaj mu pripoveduje, tam sploh ni bil.
Zgodbe dežel segajo mnogo dlje v preteklost, kot je dolžina enega človeškega življenja. Pišejo jih celi rodovi, tako kot zgodbo sveta pišejo cele civilizacije, o katerih obstoju pripovedujejo velikokrat le še zapisi v kamnih. Nanizane skupaj, nam dajejo podobo današnje dežele, današnjega sveta.
Zgodba o nastanku stare Perzije, današnjega Irana, se je začela pisati daleč, skoraj tri tisoč let nazaj, v času ahamenidske dinastije, katere potomci so kasneje ustanovili mogočno perzijsko kraljestvo in staro Perzijo proslavili kot najmogočnejšo azijsko deželo tistega časa. Toda nič ne traja večno. Tudi to nas uči zgodovina. Glede utemeljitelja Perzijske države so si antični pisci enotni: to je bil Kir II.[1] Iz dinastije Ahamenidov, ki jo je po prvem kralju iz tega rodu Ahamenidu Anšanskem (okoli 700 pr. n. št.) poimenoval sam Kir. Njegovi predniki iz ahamenidske dinastije so več generacij vladali kraljestvu Anšan, kar je danes v jugozahodnem Iranu.
Predperzijsko obdobje
Države ne nastajajo kar čez noč. Tudi Perzija je imela svojo predzgodovino. Na ozemlju današnjega Irana so takrat vladali Asirci, Medijci in Lidijci. Nenehno so se bojevali z drugimi plemeni, ki so živela na tem področju. Asirci so jih v svojih napisih v kamnih poimenovali Parsua. V bojih z Asirci in Medijci se je plemenska zveza perzijskih plemen vse bolj krepila in nazadnje z vojaško zmago nad Medijci, Lidijci in Babilonci postala najmočnejša država starega Vzhoda. Vzpon perzijske države je hkrati pomenil zaton nekaterih velikih držav: Medije, Lidije in Babilona, ki jih je Kir II. vojaško porazil in priključil svoji državi (Medijo 550 pr. n. št., Lidijo 546 pr. n št. in Babilon 539 pr. n. št.)
Mlada perzijska država se je večala in vse bolj krepila. Osvajalna politika je kralja Kira II. naredila za največjega politika svojega časa, saj so se osvojitve novih držav vrstile druga za drugo. V enem samem letu je osvojil kar tri države, Armenijo, Kapadokijo in Lidijo (547-546 pr. n. št.). Prav poseben dosežek pa je bila osvojitev Babilonije, ki je bila za časa kralja Nebukadnezarja II. največja trgovska država tistega časa. Babilon kot glavno mesto je veljal za nezavzetno trdnjavo. Zato je padec Babilona pomenil velik politični dogodek, o katerem so se ohranila pričevanja babilonskega kralja Nabonida v babilonski kroniki, na katero se je naslanjal tudi grški zgodovinar Herodot.
Preroške sanje kralja Astiaga
Ustanovitelj Perzije Kir II. je bil delno Perzijec in delno Medijec. Njegov dramatičen vzpon na oblast je podrobno opisal Herodot v svojih Zgodbah.[2] Njegov ded je bil medijski kralj Astiag, ki je imel hčer Mandano. Nekoč je imel Astiag sanje, da je Mandana izpustila toliko vode, da je napolnila njegovo prestolnico in preplavila še vso Azijo. Njegovi sanjski tolmači Magi, so kralja takoj posvarili pred nevarnostjo, ki mu preti. Ko je bila Mandana godna za možitev, je zato ni hotel poročiti z enakorodnim Medijcem, temveč ji je izbral Perzijca Kambisa, ki je bil sicer »skromne nravi, vendar iz dobre hiše«, a po rangu veliko nižji kakor kak Medijec srednjega stanu. Toda že v prvem letu njenega zakona, ko je bil Kir še v materinem trebuhu, je imel Astiag znova sanje. Sanjalo se mu je, da je njegovi hčeri pognal iz krila vinski trs in se razbohotil po celi Aziji. Njegovi razlagalci sanj so videli v tem sanjsko prerokbo, da bo sin njegove hčere zavladal namesto njega. Astiag se je ustrašil za svoj prestol in takoj poslal v Perzijo po svojo hčer, ki je bila blizu poroda. Svojemu kanclerju Harpagu, ki je bil z njim celo v rodu in mu je zato najbolj zaupal, je naložil strašno nalogo: »Harpagos, neko nalogo imam zate, a nikar je ne jemlji z lahke strani. Zato glej, da me ne ukaniš in da živega človeka ne pritegneš k izvršitvi. To bi utegnilo škodovati tvojemu zdravju! Vzemi otroka, ki ga je rodila Mandana, nesi ga domov in ga usmrti! Nato ga zagrebi, kakor sam hočeš,« piše Herodot.
Toda Harpag je storil natančno tisto, česar ne bi smel. Ker ni mogel sodelovati pri tem »strahotnem umoru«, hkrati pa se je bal za svojo glavo, se je odločil, da bo dal otroka usmrtiti enemu Astiagovih govedarjev, Mitradatu. Mitradatova žena je bila tisti čas tik pred porodom in po božjem naključju je rodila mrtvega otroka. Žalostn, zaradi izgube svojega, sta se nesrečna starša odločila, da otroka zamenjata. Tako je Mitradat kraljeva oblačilca in nakit nadel na svojega mrtvega sina in ga odnesel v košari na najsamotnejši kraj v gori in ga tamkaj pustil. Tretji dan po otrokovi smrti je poklical Harpaga, naj se prepriča, da je nalogo opravil in naj otroka sedaj pokopljejo. Mali Kir je tako preživel in odraščal kot pastirjev sin, vendar pod drugim imenom.
Dramatičen vzpon Kira II. Velikega
Kirova identiteta je prišla na dan po naključju po desetih letih. V vasi, kjer je živel, so se dečki njegove starosti igrali kraljevi dvor. Za kralja so izbrali Kira. Kot kralj je imenoval svoje telesne stražarje, dvorne stavbarje, komornika, ministra, skratka vsakemu je dodelil svojo vlogo. Med njimi je bil tudi sin medijskega veljaka Artembara, ki pa se je Kirovim ukazom uprl, ker ni hotel biti poslušen govedarjevemu sinu. Zato je Kir nepokorneža pošteno našeškal. Ta se je doma pritožil svojemu očetu, le-ta pa kralju Astiagu. Astiag je zato poslal po govedarjevega sina, ki mu je na obtožbe drzno odgovoril: »Gospod, ravnal sem z njim, kakor si je zaslužil. Fantje iz vasi, med njimi tudi on, so me izbrali za kralja, ker so mislili, da sem najsposobnejši. Drugi so ukaze izpolnjevali, samo on je bil neposlušen. Zato je dobil zasluženo plačilo. Če sem zaradi tega vreden kazni, prosim, tu sem.«
Ko je deček govoril, ga je Astiag prepoznal: podobne poteze na obrazu, kot jih je imel sam, svobodnega duha in starost so se ujemali. Razlagalci sanj so ga prepričali, da je s tem prerokba izpolnjena in se mu fanta ni treba več bati, zato ga je pustil živeti. Toda ko je ugotovil, kako se je Harpag izognil njegovemu ukazu, je sledila strašna kazen.
Kmalu zatem je Harpaga povabil na večerjo. Na pladnju mu je serviral meso njegovega trinajst letnega sina brez glave. Ko se je Harpag najedel, so ga vprašali, če mu je teknilo. Ko je pohvalil dobro meso, so strežniki po naročilu postavili preden košaro z otrokovo glavo. Ko je Harpag zagledal sinove ostanke, se ni prepadel od groze, ampak je ostal miren kakor kip. Na kraljevo izzivanje, če ve kakšno divjačino je jedel, je odvrnil, da ve in da mu je po godu vse, kar stori kralj. Nato je pobral ostanke svojega sina in odšel domov. Tako Herodot.
Toda Astiag si je s tem zapečatil tudi svojo usodo. Čeprav ni pokazal, kako globoko ga je prizadela sinova smrt, je Harpag Astiagu prisegel maščevanje. Počasi je proti Astiagu začel kovati zaroto, da ga vrže s prestola. Kir je živel takrat v Perziji. Ko je odrasel, je bil med svojimi vrstniki najbolj priljubljen in tudi srčen. Harpag si ga je poskušal pridobiti za zaveznika. Ker ni vedel, kako naj obvesti Kira o svojem naklepu, saj so bile poti zastražene, si je izmislil zvijačo. Ubil je zajca, vendar ga ni odrl, mu preparal trebuh in vanj skril pismo. Zajca je nato zašil in svojega zvestega služabnika poslal v Perzijo z ustnim naročilom, da lahko zajca odpre le Kir sam, ko ne bo nikogar zraven. Ko je Kir prejel zajca in ga razparal, je v njem našel naslednje sporočilo: »Sin Kambisov. Bogovi so s teboj. Maščuj se nad Astiagom, svojim morilcem. Samo bogovom in meni se imaš zahvaliti, da živiš. Nagovori Perzijce k odpadu in udari na Medijo! Če hočeš poslušati moj svet, ti bo vsa Astiagova država padla v naročje. Pri nas je vse nared. Stori, kar svetujem, a stori hitro!«
Veliki vladar Perzije
Tako se je tudi zgodilo. Tako kot Harpaga, je tudi Kira gnala sla po maščevanju. Perzijci so torej imeli vodjo in ni jih bilo težko prepričati, da skupaj z njim zapustijo Astiaga in njegov tiranski režim. Ko je Astiag zvedel o Kirovih namerah, je kot bi ga udarila slepota in v posmeh samemu sebi, na čelo medijske vojske postavil prav Harpaga, kot da bi pozabil, da ga je pred časom pogostil z lastnim sinom. Kir je seveda bitko brez težav dobil, Astiag pa je dal najprej križati magovske razlagalce sanj, ker so ga prepričali, da je Kira pred leti izpustil iz rok. Vojno je vseeno izgubil in s tem svoj prestol. Medijci so bili iz gospodarjev ponižani v hlapce, Perzijci pa iz dotedanjih hlapcev Medijcev povišani v gospodarje. In tako je Kiros postal kralj in počasi zavladal nad vso Azijo, kakor je Astiag videl v svojih sanjah.
Kir ni bil samo mogočen osvajalec, bil je tudi moder politik, ki je cenil gospodarsko in vojaško moč zavzetih držav, posebej Babilona. Hkrati je vsaj navidezno kazal spoštovanje do religije tamkajšnjih prebivalcev in si s tem pridobil podporo babilonskih svečenikov. Ti so nazadnje tujega osvajalca podprli in mu pomagali utrditi oblast.
Babilonska kronika ohranja preverljiva zgodovinska pričevanja o tem. Ostaja pa dejstvo, da je Kir perzijsko kraljestvo tako močno utrdil, da se je ohranilo še mnogo stoletij po njegovi smrti in dalo svetu nekaj neprecenljivih velikanov poezije, matematike, umetnike in arhitekte, ki jih še danes občudujemo.
Usodni Masageti
Svoje življenje je Kir II. končal na bojnem polju med velikim vojaškim pohodom nad Egipt (leta 529 pr. n. št.) v bitki z Masageti, eni najbolj krvavih bitk tistega časa. Herodot je v svojem zgodovinopisju ohranil legendo o tej bitki. Kir je zaradi številnih vojnih zmag dobil občutek, da je več kakor človek, saj ga je leta in leta spremljala vojna sreča. Nobeno ljudstvo, nad katerega je dvignil meč, ni moglo uiti svoji usodi. Ko je umrl kralj Masagetov, je njegov prestol zasedla njegova žena Tomira in Kiru se je zahotelo, da bi si podvrgel zdaj tudi Masagete. Najprej je poslal Tomiri ženitno ponudbo, ki pa jo je le-ta zavrnila, ker je spregledala resnični namen Kirove snubitve. Ker Kiru zvijača ni uspela, se je odločil, da si Masagete podvrže z vojaško silo.
Toda njegova zmaga v bitki je bila stvar zvijače in ne poštenega boja. Njegov svetovalec lidijskega rodu Kroisos mu je namreč predlagal, naj pripravi »dovoljno množino ovac pa kruha in vrčev močnega vina« in povabi Masagete na gostijo, potem pa naj se umakne z glavnino vojske k reki in počaka, da se ga Masageti napijejo in od mastne pečenke utrujeni pozaspijo. Ko so Masageti prišli, so tisto malo vojske, kolikor je je pustil Kir v taboru, pobili, potem pa planili na gostijo. Ko so preobjedeni zaspali, se je Kir vrnil s svojo vojsko in poklal sovražnike, še več pa so jih živih ujeli. Med njimi je bil tudi Tomirin sin, vrhovni poveljnik Masagetov Sargapij. Ko se je streznil in se zavedel svoje nesreče, je prosil Kira, naj mu sname okove, da bo lahko gibal z rokami. Kir je njegovi prošnji ugodil, Sargapij pa je sam sebe usmrtil.
Po Herodotem opisu so bili Masageti precej divje in bojevito ljudstvo: »Če dobi moški skomine po ženski, obesi svoj tul na voz in brez sramu opravi svojo reč. Življenjski dobi ne postavljajo meja, če pa kdo le prehudo ostari, se zberejo vsi njegovi sorodniki ter ga zakoljejo skupaj s kakim živinčetom, nato pa skuhajo meso in napravijo gostijo: to jim je pravo poslajenje. Kdor pa umre za boleznijo, ga ne pojedo, temveč zakopljejo v zemljo in samo obžalujejo, da ga ni bilo moč zaklati.«
Maščevanje kraljice Tomire
Ko je Tomira izvedela, kako je Kir z zvijačo uničil vojsko in njenega sina, se je Kiru zaklela na maščevanje: »Zakolnem se ti na Sonce, najvišjega gospoda Masagetov, da te bom, ker si tako nenasiten, nasitila s krvjo,« in Kiru napovedala vojno. Ko je bila Kirova vojska premagana, je ukazala na bojišču poiskati njegovo truplo. Nato je njegovo glavo vtaknila v vrečo s človeško krvjo in dejala: »Kakor sem rekla, nasitila te bom s krvjo.« Po pripovedovanju Heraklita, je takrat večji del perzijske vojske ostal na bojišču.
Kira so pokopali v kraju Pasargad, v njegovi nekdanji poletni rezidenci, kjer danes stoji samo njegova grobnica, nekoč pa so stale tam palače in šotori. Tudi Kirova grobnica ima svojo zgodbo. Ko so v Perzijo vdrli Arabci (636 n. št.), so Perzijci grobnico preimenovali v grobnico Salomonove matere in iz kamnitih kvadrov potegnili železne zatiče, ki jih Arabci še niso poznali, da bi prikrili njen pravi pomen in zaščitili poslednje počivališče svojega velikega vladarja pred arabskim uničenjem. Tako je ostalo vse do današnjih dni, ko je leta 1971 iranski šah Reza Pahlavi obnovil precej zgodovinskih spomenikov, med drugim tudi Kirovo grobnico, in ji na novo razkril identiteto. Reza Pahlavi je letnico Kirove smrti (529 pr. n. št.) vzel kot izhodiščno leto, ko je izračunaval neprekinjeno perzijsko vladavino. Pezija se je preimenovala v Iran leta 1935 pod šahom Reza Khanom.
Zaton Ahamenidske dinastije
Zgodovina Ahamenidov izrecno omenja tri vladarje: Kira II. Velikega (ustanovitelja Perzije), Darija I. Velikega, ki je propadajočo perzijsko državo znova postavil na noge in njene meje še razširil in državo utrdil z reformami (pod njim je Perzija doživela največji razcvet) in Darija III. Codomannusa, ki ga premagal Aleksander Veliki Makedonski. Perzija je nato vse do prihoda Arabcev menjala precej osvajalskih dinastij: Selevkide, Parte, Sasanide. Leta 636 so jo osvojili Arabci in jo prisilili v Islam. Za njimi so prišli seldžuški turški sultani (1029 – 1194). Največje opustošenje pa je Perzija doživela v osvajalskem pohodu Džingiskana in njegove nepremagljive mongolske vojske in skoraj sto let (1256 – 1343) preživela pod Ilkanatom, sledila je Timuridska dinastija (1380 – 1449), ki se je začela z mogočnim mongolskim vladarjem Timurlenkom, sledile pa so še safavidska dinastija (1502-1736), afšaridska dinastija (1736-1749), zandska dinastija (1750-1793), kvadžarska dinastija (1796-1925) in nazadnje pahlavidska dinastija (1925-1979). Od leta 1979 je Perzija, ki se je medtem že preimenovala v Iran, islamska republika.
Ko je Kir veliki v 6. stoletju pr. n. št. ustanovil perzijski imperij, je kot uradno državno vero prevzel zaratustrijanstvo, ki temelji na nauku preroka Zaratustre (imenovan tudi Zoroaster). Zaratustrijanci so strpni do drugih ver, ker pravijo, da je človeka treba soditi po dejanjih ne po verovanju. S prihodom Arabcev v 7. stoletju pa je počasi začela prevzemati islamsko vero, ki je še danes temelj iranske družbe.
Persepolis, kot simbol nekdanje Perzije, je danes mesto razvalin, kar je pač ostalo po opustošenju Alesandra Velikega Makedonskega, vendar obiskovalca še danes navdaja z nekdanjo veličino. Prav zato ga je Aleksander tudi uničil, da bi na simboličen način pokazal zlom do takrat najmogočnejše azijske države. Toda kamni še po mnogih stoletjih molče pripovedujejo zgodbo o vélikem kraljestvu.
[1] Avdijev: Zgodovina starega vzhoda, Ljubljana, 1964, str. 508. [2] Herodotus: Zgodbe, Slovenska matica, Ljubljana, 2003.
